»Da smo jih lahko posneli, smo morali poznati točen položaj obeh, drobne Ultime in Novih obzorij, trenutek za trenutkom, ko sta se obleteli pri hitrosti 51.000 kilometrov na uro, in to v mraku Kuiperjevega pasu, več kot milijardo kilometrov za Plutonom. Izvedba opazovanj je bila veliko zahtevnejša od vsega, kar smo storili leta 2015 pri Plutonu.«
»Na podlagi omejenega nabora prvih fotografij smo si skonstruirali neko podobo Ultime Thule, toda novi podatki so jo precej pregnetli. Bliže resnici smo, če rečemo, da je Ultima Thule kot palačinka. A za nas je še pomembnejše, da ti posnetki sprožajo valove po znanstveni skupnosti. Še nikoli nismo videli česa takšnega ‒ kako je lahko sploh nastalo?«